Poseben čas prihaja. Neslišno se spušča skupaj s snežinkami in prinaša poseben spokoj, tišino, mir… Kot bi nam zapiral veke, da bi lažje začutili Sebe, utrip svojega srca, ki se želi vsaj malo zliti z notranjim vzdušjem.
Mir, ki nas nagovarja, naj se mu prepustimo, in hkrati mnogi opravki, ki nas kličejo, kaj vse še moramo postoriti. Morda sklenemo modri kompromis: naredimo le nujno in si vzamemo čas. Za najbližje, da jih vidimo, slišimo – le njih, ne svojih begajočih misli, ki nas pršijo drugam. Se ozremo v njih in jih opazujemo s srcem. In se ozremo vase ter se opazujemo s srcem.
Zimsko nebo v izčiščeni modrini čez dan. In ponoči v srce segajoč sij zvezd. Prav posebna svetloba se rojeva v času najdaljše noči in teme. Novo upanje, da bo Dobro, ki bodri naša srca. Naj bo tako.