Onkraj ‘prav in narobe’ obstaja vrt. Tam se bova srečala.
Rumi
Predstavljajmo si, da je naša notranjost kot bogat vrt, poln zelenja in raznobarvnih rož – različnih čustev, občutkov, razpoloženj in želja. Veliko želja. Želje v tem vrtu so osnovna energija, ki poganja v rast naše čustveno življenje. V sebi imajo veliko moč – da nas, v iskanju izpolnitve in sreče, vodijo v zapletene labirinte in izkušnje življenja. So kot tanki dolgi prsti. Tipaje drsijo skozi zrak ter iščejo mamljive dražljaje sveta, ki obljubljajo izpolnitev in srečo. Zato jim prepogosto slepo in voljno sledimo. Ne zavedamo pa se njihove varljivosti. Obet sreče, ki se je skoznje zalesketal, pogosto usahne in za njim ostane praznina.
Želje pa se želijo izpolniti. Poženejo nas v nov trud uresničitve, v nov krog iskanja. Vendar kljub vloženemu trudu mnoge ostanejo neuresničene. Občutek prikrajšanosti nas kot lakota vedno znova usmerja v uresničitev ter v nas krepi moči za delovanje. V željah je velika sila – hoteti posedovati ter zadržati, kar si želimo. Vse dokler se ne moremo odvezati od njih, jih izpustiti, nam povzročajo trpljenje. Znova in znova … Začaran krog – začaran vrt?
Narava naše duševnosti ima posebno lastnost: ujeta je v nemirno plimovanje nasprotij, ki se kažejo kot močan privlak ali pa odboj. Zato se ne zmore stabilno izražati, saj niha iz ene skrajnosti v drugo. Na površju duševnosti ni nič stabilnega, tako kot ni stabilna voda, ki je simbol za čustveni svet. Spremenljiva, neulovljiva, kalna, minljiva. Skozi prste steče vse, kar bi želeli za vedno obdržati v dlani. Tako je naš čustveni svet kot začarani vrt: pester in barvit, vendar, zaradi napačno usmerjenega hrepenenja, tudi poln trpljenja. Je prizorišče večne bitke med skrajnostima: med potrebo po vključenosti, povezanosti in zlitju ter med izključenostjo in izključevanjem vsega, kar je drugačno in česar ne znamo umestiti v svoj način videnja in doživljanja.
In vendar se prav skozi vse to čustveno burno plimovanje učimo nečesa veliko globljega – ljubiti. V globinah našega bitja, onkraj vse čustvene razburkanosti, ki nas muči v srečevanju z življenjem, obstaja plemenita in vključujoča sila – Ljubezen, ki je onkraj čustva všečnosti in privlaka. Ljubezen, ki izvira iz duše. V njenih globinah je mir – in globlje ko gremo, večji je mir. Na površju pa lahko divjajo viharji, ki nas razdvajajo od nam ljubih ljudi, od Sebe, od Življenja samega, v katerih pozabljamo na svojo notranjo plemenito naravo in Dobro, ki izvira iz nje. Zato nas pesnik Rumi (v naslovnem verzu) vabi v srečanje onkraj polarnosti čustvovanja, v skriti in sveti prostor miru, kjer domuje ljubezen. V ‘dolino miru’, v vrt duše.
Pot tja vodi onkraj parov nasprotij. Plemenita srednja pot – je svetla nit stabilnosti znotraj vsega spremenljivega. Je jasna pot skozi ‘obraščen’ vrt, ki nas vodi iz labirinta nenehnih želja, navezanosti, trpljenja, tako kot Ariadnina nit. Vodi nas v prostor tihe, kristalno jasne in čiste, čustveno nevzvalovane globine srca. V njej žari naše pravo notranje sonce – duša. V njeni svetlobi se kaže podoba našega življenja, kakršnega bi lahko živeli, ko bi delovali ubrano z dušo. V objemu svobode in lepote, modrosti in razumevanja, sočutja. Duša – največji misterij našega bivanja – osišče vsega, kar lahko postanemo, kar lahko razvijemo in uresničimo. Z njeno prisotnostjo se nam odpre drugačna vizija življenja ter moč, da jo uresničimo. Tako se začarani vrt preobraža v vrt izjemne lepote, tempelj miru, ki znotraj življenjskih vrtincev ustvarja prostor za tisto pravo Srečanje.