Pogled na mavrico po nevihti, odblesk svetlobe v kapljicah in lužah, svežina zraka v trenutkih, ko se umiri bučanje vetra, prelet ptice, droben cvet … Nepričakovani dotik lepote je v dnevu, polnem napetosti, lahko neverjetno zdravilen. Nekaj, kar neslišno, nežno zaobide morebitno stisko in probleme, sprosti napetosti ter nagovori spokojno globino v nas.
Lepota zunaj nas nezavedno spominja na lepoto našega notranjega bitja, skritega za našo podobo. Zunanja podoba, kot jo vidimo v ogledalu, se spreminja, lahko nam je bolj ali manj všeč. In vendar, če bi se lahko videli z očmi duše, bi uzrli sijaj nepredstavljive lepote, zastrte za površino videza, kako žari znotraj nas.
Ne glede na naša leta, počutje, razpoloženje, trenutne skrbi, se za zunanjim človekom skriva notranji človek, in v njegovih globinah kot dragulj – naša duša. Od katere, ko jo enkrat uzremo, kar ne moremo umakniti pogleda. Polna lepote, radosti, globokega miru, védenja. Misterij, ki potrpežljivo čaka, da zahrepenimo po njem, da nas objame in se nam začne razkrivati.