Naš planet je sredi prazničnih dni – za nami je božič, pred nami novo leto. Vsaj na zahodnem in severnem delu oble je tako. Na vzhodnem in južnem delu, ne tako daleč od nas, pa smo nema priča vojnam in zločinom zoper človeštvo, nepojmljivim za 21. stoletje in vse, kar je ta svet že doživel – in iz česar naj bi se ljudje vendarle že naučili, da je človek človeku ne volk, ampak brat, ne glede na narodno ali versko pripadnost. V trenutkih največje intime krščanskega sveta, ki se radosti ob rojstvu božjega deteta, je na tisoče otrok prav v rojstnem kraju Jezusa pobitih in moriji ni videti konca. Oni so mali Jezusi današnjega časa, je potrkal na vest v letošnji novoletni poslanici papež Frančišek.
Srce lahko postane brezčutno in zakrkne ob veliki stiski in agoniji, ki se zdi brez konca. Težko je gojiti in ohraniti upanje na človečnost, kaj šele na dobroto ali dušnost v človeku, ki se vede kot podivjana zver. In vendar … In vendar, kaj bi bili in kaj bi bilo brez upanja v srcu. Ne zgolj zato, ker pravijo, da 'upanje umre zadnje'. Temveč tudi zato, ker vemo, da temi vedno, prej ali kasneje, sledi svetloba, da noči sledi dan, da brezupu sledi novo upanje. Globoko v srca ljudi je položeno plemenito seme človečnosti, ki ima potencial, da zraste in se razpre v socvetje pravičnega in bratskega sobivanja.