Kako
fascinantna je lahko misel
na smrt.
Škoda, žal,
ker preprosto ni
resnična.
– Hafis
Rojstvo in smrt sta kot dve niti, ki tketa globoko skrivnost našega obstoja.
Rojstvo je na prvi pogled nedvoumno in neizpodbitno obsijano z lučjo dneva, smrt pa je ovita s skrivnostno tančico, ki prekriva konec naše zemeljske poti in ponika v temo neznanega. Povezuje ju Življenje, ki se s cikličnim kroženjem vedno znova preraja, nadgrajuje, kot bi na platno pretanjeno slikalo umetnino bogatih izkušenj, nianse naših spoznanj. Ta so kot svetlobne stopinje, ki ostajajo za nami, ko stopamo z roko v roki z življenjem in smrtjo po spiralni poti, ki vodi naprej, bliže Sebi.
Ljudje so si od nekdaj zastavljali vprašanja tako o življenju, njegovem pomenu in namenu, in še bolj vprašanja o smrti. Ne nujno vedno na glas, pač pa zagotovo v intimnih trenutkih, ko so se srečevali s smrtjo, bodisi tujo ali lastno. Mnogi, ki so doživeli bližnje srečanje s smrtjo in ga preživeli (gre za izkušnje bližine smrti, s kratico, IBS, ang. NDE), so kasneje povedali, da so se v času, ko so njihovo srce in možgani prenehali delovati, srečali z bitjem čiste luči in tako globoke, brezmejne ljubezni, da se niso želeli več vrniti v fizični svet. Drseli so skozi film svojega življenja: vstopali v kraje svoje mladosti in otroštva; kar so doživeli, jim je prihajalo naproti, kakor reka – kot bi stopali nazaj k začetku poti svojega življenja. Srečevali so ljudi, ki so jih nekoč poznali, izbire in odločitve, ki so jih sprejemali, dogodke, odnose, svoja občutja in razmišljanja. Niso bili v praznini, temveč v največji polnosti, kar so jo čutili kadarkoli prej. Bili so v neopisljivem miru ter radosti, objeti v tišino in svetlobo. Od te izkušnje naprej se smrti niso več bali, saj so vedeli, da se z njo življenje ne zaključi, ampak so živeli v večjem miru, z večjo odgovornostjo do svojih odnosov ter delovanja.
»Nekdo je, ki govori za bregovi. –
Nekdo, ki so mu poslušni vetrovi …«
– Srečko Kosovel
Duhovno izročilo človeštva nas uči, da v osrčju našega umrljivega bitja žari nesmrtno jedro – duša. Naš pravi, pristni Jaz, neminljivi dragulj sredi minevanja.
»Kot dragoceni zaklad je, na iskanje katerega se odpravimo daleč v širni svet … dokler ga nekoč ne najdemo, v globoki tihi meditaciji, v sebi. Njen dotik miru in modrosti nas povabi v izkušnjo neminljivosti.«
Živeti iz središča, ki je večno, je ena največjih skrivnosti človeškega življenja. Vabi nas na svetlo in navdihujočo pot, ki nas, če ji sledimo, postopno pripelje v njeno osrčje. In kar odkrijemo tam v sebi in o sebi, iz tega lahko ustvarimo čudovito umetnino svojega bivanja.
Zato objemimo sijočo zoro življenja, stopimo na svetlo in navdihujočo pot, ki vodi v misterij duše, k našemu nesmrtnemu jedru. Naj nas ob tem vodi vedoželjnost po globokem spoznanju tistega, kar je naš pravi in neodtujljivi, večni zaklad – in širšega življenja. Prav v prizadevanju za razumevanje skrivnosti življenja in smrti lahko razkrijemo globok smisel našega obstoja, naslikanega z večnim plamenom naše duše.